Avstralija

Pot do Slovenije je bila dolga in naporna, še posebno z enoletnim fantičem, ki ga bolj kot hrana in spanje, zanima časopis ženske na sosednjem sedežu v letalu. In ko se ugasnejo luči, neutrudno joka, ker je preutrujen, da bi zaspal. Kar seveda povzroči negodovanje večine na letalu. A sva preživela. S pomočjo stevardes in drugih mamic, ki so prijazno pomagale, da sem lahko vsaj zaužila nekaj hrane, saj bi moj falot hrano s krožnikov veselo zmetal po tleh. Skupno 22 ur (brez postankov) na letalu je res napor, še posebno z otrokom, ki še ne hodi in ga moraš s sabo vzeti tudi na WC.

Prvi teden v Sloveniji je minil, kot ga sploh ne bi bilo, saj sva imela oba porušen bioritem, mali pa se je moral navaditi še na nove obraze in okoje. A babica in dedek sta poskrbela, da se je Thomas Maj kmalu počutil kot doma in se ju je ob vsakem obisku zelo razveselil.

Prijetno me je presenetilo zaprtje središča mesta, kjer se sedaj lahko brezskrbno sprehajaš. Nič več nagnetenih avtobusov, živčnih voznikov, ki čakajo pešce, da prečkajo cesto. Kot prijetna poletna sapica. A za vse verjetno ni tako rožnato, posebno za ljudi, ki živijo v mestu in nimajo kje pustiti svojega avtomobila. Verjamem, da je to zoprno, a to je že diskusija za kak drugačen blog. Mesto se je odprlo, večina lokalov ob Ljubljanici je zunaj postavila mize in stole. Super, zares prava turistična točka za oddih in klepet. Še celo vzpenjača, ki je bila deležna premnogo polemik, je postala pravi hit, s katero bi se moral peljati vsak Ljubljančan. Tržnica pa se zdi še živahnejša, lepša in čistejša kot kdajkoli.

Le pogled na Mačkovo ulico me še vedno strese. Birokrati! A kaj hitro izvem, da se sedaj status stalnega prebivališča ureja na Tobačni ulici. Vzameš listek in počakaš, da prideš na vrsto. Kot pri zdravniku, a sprememba je neverjetna. Nič več vrivanja, gledanja, kje se začne in konča vrsta, nič več kričanja drug čez drugega. Prideš k birokratu, se vsedeš na stol in se v miru zmeniš vse. Še celo zelo prijazni so postali. Vse pohvale!

Ko grem z vozičkom po mestu me moti, da večina pločnikov ni prilagojenih za kolesarje, invalide in otroške vozičke kot na primer v Avstraliji. Tam so invalidi in starši z vozički dobesedno priviligirani. Vrata, ki jih ni potrebno odpirati, pločniki široki in na njih ni parkiranih avtomobilov. Javna stranišča (vključno s prostorom za invalide in prostorom za previjanje otroka), so na vsakem koraku in ti tako otroka ni potrebno preobleči v kakšni stranski ulici ali se zaradi tega celo odpraviti domov. Še kdo ve, ali je javno stranišče še vedno na Tromostovju? V večini podhodov dvigala ne delujejo. Tako moraš voziček postaviti na tekoče stopnice, kar je res nevarno in tega sploh ne bi smel početi.

In drobiž! Kar strese me, ko me v trgovini prosijo za drobiž. Ob iskanju vseh centov in ostalih zlatnikov, se naredi dolga vrsta in ljudje so že vidno nervozni. A baje je pomanjkanje drobiža že kronični problem v Sloveniji, saj se prodajalci ne spomnijo, da bi ga kdaj tako zelo primanjkovalo kot sedaj.

No, le majhna opažanja razlik med dvema popolnoma različnima državama.

Je pa Slovenija še vedno zelo lepa, zelena z neokrnjeno naravo. Še posebno lep pogled je na doline in prostrana polja. Prava idilična jesen, raj za sprostitev. Že vidim, da se kmalu spet vrnemo nazaj.

Vidim se le z najbljižjimi prijatelji, za vse ostalo zmanjka časa, pa tudi se bolj prilagajam Thomas Maju in mi je bolj ali manj onemogočeno početi vse tisto, kar sem si zamislila. Najbolj vesela pa je seveda babica, ki prav vsak dan preživi čas s svojim vnukom. Kar ne more se ga nagledati in slovo bo spet težko.

A odhod se bliža hitreje kot uspem doumeti. Treba bo nazaj, za nekatere v “obljubljeno deželo”, za naju pa le novo prebivališče, kjer je ob visokem življenjskem standardu, še kako treba hoditi v službo in toliko bolj uživati proste urice. Ampak o tem bomo razmišljali kasneje. Najprej se bomo odpravili na družinske počitnice na Fraser Island, potem pa novim zmagam naproti

Ta prispevek je bil dodan v Sreda, Oktober 3rd, 2007 ob 8:58 in je uvrščen v kategorijo Prosto, Čudne dogodivščine, TakleMamo. Komentarjem na ta prispevek lahko sledite s pomočjo RSS zaznamka RSS 2.0 . Lahko komentirate, ali ustvarite trackback z vašega spletnega mesta (PING).